Jiu jitsu v prevodu pomeni nežna umetnost, mehka umetnost, Američani ji pravijo Gentle art. Borilna veščina čim manjšega napora, potrebnega za premagovanje nasprotnikov. V teoriji se sliši preprosto, v praksi hmm, doseči nivo maksimalne sproščenosti med sparringom, borbo, da porabimo čim manj moči, energije, tu se zadeva pri večini zaplete. Na začetku smo bili vsi enaki, porabili maksimalno količino moči in energije, da smo se sploh prevalili z nasprotnikom v (za nas) boljšo pozicijo, ko pa smo bili tam, pa smo spet »rili«, da bi prišli do želene končne tehnike. Ko po nekaj časa začneš odkrivati načine, kako porabiti čim manj energije, da prideš do želenega cilja, stvar postane zelo zanimiva, zadovoljujoča. Po treningih nisi več na smrt utrujen, namesto tega te prevzame neka zadovoljiva utrujenost, utrujenost ob kateri si zadovoljen, da si utrujen.
Tisti, ki tega niso občutili, ne vedo, o čem govorim. Po nekaj časa se pojavi želja po tekmovanjih, dokazovanju. Greš na prvi turnir, seveda, ker ti je prvič, izgubiš. Jezen si nase, ker si bil«zakrčen« oz. nisi bil sproščen tako, kot ti je na treningih govoril Mojster. Pride drugi turnir, stvar je veliko boljša, boriš se, zmaguješ, v borbah si sproščen, na koncu si zadovoljen sam s sabo, ker veš, da si se boril tako kot je treba. Na treningih ti gre vedno bolje, premaguješ večje in močnejše nasprotnike, dobiš »feeling« za gibanje po parterju, preobrati, pobegi, vse to ti več ne predstavlja nikakršne muke, vse je tako lahko. Pride naslednji turnir, zmagaš, naslednjega spet zmagaš. Kmalu zmaguješ na vseh turnirjih in premaguješ vse nasprotnike.
Zamikajo te tekmovanja v tujini, se prijaviš, greš, tekmuješ. Občutek imaš, kot da si spet na začetku, pojavi se zopet tista trema, ki je bila prisotna na prvem turnirju. Prvega nasprotnika premagaš, ni bil posebno dober, močan, težek, torej nobenega posebnega problema. Pride naslednji, njegov timski prijatelj. Pridobi si prednost 2 točk in se te drži kot pijanec plota. Izenačiš, zopet se spusti in išče nove točke, ne končne zmage, ampak točke. Dobi jih, imaš ga v kleščah, drži se te, da ne moreš nikamor, pogledaš sodnika, skomigne z rameni, češ, ti si v dominantni poziciji. Konec borbe, izgubiš po točkah, s tem da se te nasprotnik drži in te »klinčira« celo borbo.
Si jezen in razočaran obenem. Potem uvidiš, da nikogar ne zanima mehka umetnost – moving, ampak zmaga. Seveda je to tekmovanje, vsak hoče biti prvak, tudi jaz. Vendar če je to tekmovanje v jiu-jitsu, potem tekmujmo v jiu- jitsu, ne pa, kdo se dlje drži tistih dveh točk in upa na zmago. Ampak to je bilo prvič, drugič bo bolje, tretjič…
