Ko sem prvič prišel v stik z Andokai Aikidom, se nisem čutil pripravljenega, da bi ga lahko kar tako sprejel, zato sem se raje pričel učiti Jiu-jitsu, prav tako pri Mojstru Andu Hirschmannu. Potem, ko sem že dve leti obiskoval treninge, me je po učni uri Jiu-jitsa Mojster povabil, da ostanem na treningu Aikida. Z nasmehom sem privolil. Tudi sam pri sebi sem se čutil pripravljenega sprejemati to znanje, poleg tega pa je bil tisti dan tudi moj rojstni. Lepšega darila doslej še nisem prejel.
Vem, da me lahko gradijo le stvari, ki jih imam rad in jim naklanjam posebno pozornost, istočasno pa tako lepoto prejemam tudi nazaj. To oboje sem našel tako v ljubezni kot v Andokai Aikidu. V kratkem času obiskovanja treningov Aikida se je med obema stkala posebej trdna vez; ljubezen mi daje motivacijo za treninge, treningi pa mi dajejo smer in vztrajnost (včasih tudi modrost) za ljubezen. Z vsakim stikom in dotikom me obe spreminjata, kljub temu pa vedno bolj skozi obe prepoznavam sebe.
Aikido včasih sam pri sebi primerjam s konico rezila. Z njo lahko božam ali bodem. Gre samo za fine razlike v smeri in sili. Ker sem od drugih športov izkusil tudi plezanje, sem pri obeh odkril zanimivo podrobnost: tu ni prostora za napake. Če si privoščim trenutek nepozornosti, bom to plačal s poškodbo ali življenjem. Odpuščanja ni, niti ni drugih priložnosti. Če bo moja glava sklonjena, bom prezrl nevarnost. Če izgubim ravnotežje, bom padel.
Nikoli ne bom mislil, da znam Aikido ali Jiu-jistu. S tem bi se zlagal sebi in ljudem okoli sebe. Upam pa, da bo znanje različno od nič zadostovalo za tisti trenutek nevarnosti, ki ga bom srečal v življenju.