Pisalo se je leto 1982. Pri roki sem imel knjigo z naslovom Aikido. Zapomnim si samo sliko v kateri sta si bila nasproti dva nasprotnika: prvi je bil oblečen v beli kimono, drugi pa v črno belo obleko – zgoraj beli kimono, spodaj črna Hakama. Od takrat in naslednjih 20 let mi je ostala globoko v spominu slika črno-belo oblečenega bojevnika. Nikoli mi ni uspelo ugotoviti, kaj je bilo tako pomembno v tem trdno obrambnem položaju, da je naredil takšen vtis na mene. Morda spomin na škotski kilt, ali spomin na legendarne japonske samuraje ali morda sama kombinacija barv in počasno valovanje Hakame pod blagim spomladanskim vetrom in roke bojevnika postavljene v položaj, ki te je prisilil misliti, da je zajel celotno energijo bližnjega prostora.
Naključje in verjetno na novo zbujeni spomini so nanesli, da se ponovno srečam z Aikido-jem, 20 let po virtualnem in slikovnem srečanju. Pričakoval sem, da se bom, kot pri drugih borilnih veščinah za razvoj duha in telesa, boril proti fiktivnim nasprotnikom in zgodilo se je nekaj povsem drugega. Od prvega trenutka naprej sem prišel v stik z realnimi partnerji, spuščal sem se v učenju in obvladovanju osnovnih tehnik in sem izkusil nekaj, kar si nisem mogel zamisliti – nemoč surove sile nasproti nežne tehnike. Počasi sem ugotovljal, da princip “ko te poriva – potegni, ko te potegne – porivaj” je spremenjen v “ko te poriva – obračaj se, ko te potegne – se vrini”. Tukaj se začne vse, tukaj leži osnova – vse je v znaku krožnega gibanja. Pri aikido-ju spoznaš, da je geometrija telesa prirejena krožnemu gibanju (razširjene roke ustrezajo naši višini) in podobnem lahkotnemu gibanju kroga se giba tudi naše telo in pri tem ohranimo težišče vedno na isti točki. Pri tem krožnem gibanju uporabljamo naše roke, kot vzvod in z majhno silo se zoperstavimo veliki masi in surovi nekontrolirani sili. Aikidist je podoben Davidu z razliko, da namesto klasične oborožitve uporablja prod “Goljotom” krožne gibe in nežne vzvode. Nasprotnik je podoben trinožniku, ki je ostal brez ene noge in hotel ali ne, usojen mu je zanesljiv padec na tla. Tukaj vidimo neverjetno podobnost Arhimedovih krogov in njegovih zakonov za vzvode ter aikido tehnikami. Ko se začneš ukvarjati z aikido-jem je nemogoče, da ne opaziš neskončnost tehnik. Vsaka tehnika v dani situaciji se preobrazi v nekaj svojstvenega, preliva se v eno drugo tehniko in je podobno črtici, ki gre skozi sredino kroga, pomika se na levo ali desno, ima isto dolžino, kot vse druge vendar je različna – ker je na drugi poziciji, pod drugim kotom in preusmerjena vsakič v drugo smer. Vsak stik je nov, je edinstven in odgovor sledi po naravni poti.
Aikido ti pušča proste roke in ne naredi iz tebe sužnja edinstvenih oblik in pokazanih modelov. Torej, aikido predstavlja sistem, ki se sam nadgrajuje in izpopolnjuje.
Občutek, ki te obdaja pri izvajanju aikido treningov, počasi prekaša fizične občutke nadmoči in prehaja v duhovno mod aikidista, ki je zelo pozoren na omejevanje in izničenje rušilne moči, lastnega duha in telesa, ter moči svojega nasprotnika in pri tem pazi, da ne poruši harmonijo narave. Nov vzgojni duh v obvladovanju svojih moči stremi k tem, da se aikidist zliva z naravo, da občuti, da je vrhunec učenja vrivanje v vrhunski obrambni sistem narave kjer bo tudi on predstavja pomemben delček tega sistema.
Pred vsakim treningom in po vsakem treningu aikido-a, mi ves čas bobnijo po glavi odlomki starega besedila iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavia v Baltimoru, pod imenom DESIDERATA – ZAŽELJENO in se glasijo:
“Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi Ijudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih Ijudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen ali ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj. Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj je Ijubezen večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno mod, da te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit.”
Aikido ti nudi mir v duši in telesu, vendar če hočeš uspeti, moraš vedno biti boljši. Potrebna je
notranja mod, ki te bo odmaknila od povprečja in ti dala sposobnost premagovanja težav. Ne smemo se primerjati z drugimi, ampak si postavljati cilje. Treninge moramo občutiti kot glasbo. Podrejeni so trdnim zakonom in naporom, a vendar v sebi imajo nekaj zelo lepega in ustvarjalnega. To nas izpolnjuje z občutkom zadovoljstva in spoznanjem neizmernih kreativnosti Ijudskega uma in duha.
AIKIDO je DESIDERATA – ZAŽELJENO.
N.A.M.
