Andokai aikido randori

Aikido je samoobrambna veščina.
Pri randorijih mi je všeč možnost napredovanja. Prva stopnja, dogovorjen napad.
Druga stopnja, da so dovoljeni vsi udarci. Tretja  stopnja exchage mix randori.
Randoriji so približek k neki realni situaciji nekje na ulici .Nikoli ne veš od kod, na kakšen način…
Všeč mi je , ker vidim pri sebi, da imam ogromno dela, randori mi daje upanje na  boljšo izvedbo tehnike.

Najpomembnejše v življenju mi je,da nisem zavedena, da ne sanjam.
In next generation randori mi še bolj odpira oči.

Alenka Klemen

3. DAN

Pri Andokai Aikido s ponosom vadimo randori na tako svojevrsten in kvaliteten način. Mislim, da se bo tak način treninga kmalu razširil tudi na druge klube po Sloveniji in po svetu. Za boljše razumevanje Aikido tehnik v gibanju (Ki-No-Nagare) v svetu poznajo Jiu-wazo, ki pa jo vadijo le mojstri veščine, saj spada pod takoimenovane višje tehnike, poleg tega pa mojstri sami sugerirajo napad, na katerega si vnaprej pripravijo odgovor. Pri nas to vadijo zdaj že začetniki in tako znanje še hitreje osvajajo.

Randori se deli na tri stopnje. Pri prvi napadalec ne določa napada, pri drugi pa. Pri tretji stopnji pa se izmenjujeta.

Ko smo začeli vaditi drugo stopnjo, sem imel kar nekaj problemov. Nisem se znal odzvati s pravilno tehniko ali pa dovolj hitro. Kasneje sem s treningom razvil boljši občutek za napadalca, zato me je težje presenetil. Zelo je bilo zanimivo po nekem času spet izbrati prvo stopnjo napada pri randoriju. Vse je teklo kot namazano, izvedba tehnik je postala dosti bolj natančna in zdelo se je skoraj preveč lahko.

Pri tretji stopnji, kjer se dva v napadu izmenjujeta, še bolj pridobivata na hitrosti in občutku za pravilno reakcijo, obenem pa morata biti dosti bolj skoncentrirana, sicer se lahko hitro zgodi kakšna nezgoda.

Taki načini treninga randorija vzpodbudijo hitro dojemanje, ki je v borbi mogoče najbolj ključnega pomena. Večina praktikantov Aikido-ja dostikrat zanemarja ravno to.

Zame so ti treningi neverjetna izkušnja. Zelo razširijo tradicionalne okvire Aikido-ja, vendar ga ne spreminjajo ali popravljajo.

Alex Kodek

3. DAN

Ob začetku treniranja sem bil nezmožen prilagoditi se navadnemu napadu, potreboval sem napad v počasnem gibanju, da sem lahko uskladil zmedo med nogami, rokami in trupom. Počasi so se razvili avtomatični odzivi, ki pa so vsebovali še mnogo napak, ki jih še vztrajno popravljam. Sumim, da mi tega dela ne bo zmanjkalo. Kmalu pa smo pričeli tudi z vadbo randorija, ki je zelo dober približek napada, ki bi se lahko zgodil zares. Tu se začne udejstvovati vsa »teorija«, ki se jo poprej naučiš pri izvajanju posameznih tehnik, le da tu ni časa za ustavljanje in premišljevanje. Je le trenutek, v katerem vidiš, kakšen napad preti, in isti trenutek za to, da se z gibanjem primerno odzoveš. Morebitni pomisleki odpadejo, v poštev pride le odzivnost na karkoli se dogaja. Ko imam res dober dan, izgine vsa navlaka, ki sem jo namislil čez dan in vse kar ostane, je opazovanje tega, kar se dogaja, in motrenje tega, kar počnem. Randori je lovljenje ravnotežja na venomer spreminjajoči se podlagi, ki se spreminja tudi v skladu s tem, kar počneš zunaj in znotraj sebe.

Vid Arnejšek

Ko smo začeli prakticirati randorije, sem bil kar precej negotov, kako bo vse skupaj izpadlo. Naenkrat nisem več vedel, kako me bo partner napadel, niti mu nisem več smel ponuditi roke v prijem, ker to dejansko ni realno v spopadu. Odzivi so morali biti precej bolj instinktivni, glava prazna motečih misli, pa se je nekako dalo. Vse bolj se mi je razvijal občutek “just go with the flow” in to ne samo v obrambni vlogi, ampak tudi v vlogi napadalca. Polsalte so mi začele postajati pravo veselje, ker sem se preprosto vrgel, ne da bi pred tem pomislil, kaj se bo zgodilo. Izkristalizirale so se določene tehnike, ki mi ležijo bolj, in tiste, na katerih bom moral še precej delati. Prišlo je do manjše redukcije raznovrstnosti izvedenih tehnik, vendar delam na tem, da v svoj repertoar postopoma dodajam kakšno novo. Tehnike poskušam izvajati čim bolj natančno in pravilno, kljub temu, da se vse skupaj odvija precej bolj hitro.

Vse to je še močneje izraženo pri randoriju, kjer se izmenjujeta vlogi napadalca in napadenega. Poleg učinkovite obrambne tehnike je potrebno izvesti tudi iskren napad. Včasih ves ta ples izmenjujočih se energij postane tako intenziven, da v določenem trenutku celo pozabim, v kateri vlogi nastopam.

Če pod vse povedano potegnem črto – novi randoriji pomenijo velikanski korak naprej, ki je najbolj očiten takrat, ko se ponovno poskusimo v dogovorjenih napadih. Ti so postali, naj se sliši še tako bahavo, smešno enostavni. Vse skupaj pa je EN SAM UŽITEK in NENEHEN NAPREDEK!

Matej Ošlaj