V Aikidoju vidim pot bojevnika, ki se nikoli ne konča. Je odsev življenja, torej neprestano učenje in rast v absolutu, katerega del smo.
Pri Andokai Aikidu mi je všeč vestno ohranjanje O-Senseijevega izročila in njegovih tehnik, ker se mi zdi edino pošteno, da se modrosti napajaš pri Viru in ne pri njegovih posnemovalcih ali, še slabše, spreminjevalcih. Aikido mi pomeni zlitje fizičnega in duhovnega, ples materije in energije, njuno popolno ravnovesje, ki ne funkcionira, če se tehtnica nagne preveč na stran enega ali drugega.
Za začetek treniranja Aikidoja sem se odločil po dokaj temeljitem predhodnem študiranju literature in komentarjev, pridobljenih s svetovnega spleta ter od prijateljice, ki ga trenira že dlje časa, saj pred tem nisem treniral še nobene borilne veščine – roko na srce, nikoli si tudi nisem mislil, da jo sploh kdaj bom – a me je vse videno in slišano na nek nenavaden način povleklo v svet te >čarobne< borilne veščine.
Trenirati sem začel lansko jesen (2005). Prvi vtis je bil zelo zmeden, če se izrazim odkrito – tehnike, ki smo se jih namreč učili, so se mi sprva zdele zelo zapletene, a hkrati nenavadno učinkovite. Presenetilo me je tudi, da smo se začetniki takoj enakovredno vključili v trening z višje rangiranimi pasovi, ki pa so z nami delali zelo potrpežljivo in pazljivo. Prvi meseci treninga so tako minili v neprestanem napetem in nesproščenem premišljevanju o pravilnosti izvajanih tehnik, počasi in kradoma potiho pa se je začelo kristalizirati bistvo Aikidoja, ki pa ga niti slučajno še nisem zaobjel v popolnosti – upam, da ga kdaj lahko bom -, pač pa sem ga le zaslutil nekje v daljavi: da je najboljša samoobramba takrat, ko ni več ničesar, kar bi lahko branil, kot je bilo čudovito napisano v nekem dokumentu o Aikidoju (žal se ne spomnim več točnega vira).
Mojster se nam je pridružil na treningih v zimskem času in nas učil vso zimo in pomlad. Treningi so bili neprimerno bolj naporni od tistih, na katerih ni bil prisoten, vendar je bil napredek v znanju pod njegovim neposrednim vodstvom tudi precej hitrejši in učinkovitejši. Mojstrovo znanje Aikidoja je nesporno neizmerno in vsega spoštovanja vredno, občudujem pa tudi njegovo sposobnost, da z vsakim učencem ravna stopnji njegovega znanja primerno: z začetniki, kot sem sam, zelo pazljivo in nežno na eni strani, s črnimi pasovi na drugi strani neizprosno in trdo, a kljub vsemu še vedno pošteno. Z veseljem sem opazil, da se ta njegov odnos prenaša na vse nas učence.
Zelo si želim, da bi bil Mojster še večkrat, kot je že, prisoten na naših treningih, mi pa, da mu bomo to uspeli vračati z neprestanim napredkom v našem znanju.
Zanimivo je opazovati, koliko različnih osebnosti po starosti, izobrazbi in načinu razmišljanja se nas znajde na treningu – verjetno vsak od nas gleda na Aikido malce s svojega zornega kota, a noben ni napačen, vsi smo povezani z Njim in vsi smo prijatelji na poti k istemu cilju, Aikidoju kot takemu, čeprav so pot vsakega od nas proti cilju in vzgibi za njegovo učenje malce razlikujejo od ostalih.
