Veliko ljudi, med njimi tudi dosti mojih kolegov, takoj ko jim povem, da treniram aikido, pričnejo iskati primerjavo med aikido-jem in drugimi veščinami (kot so karate, tae-kwon-do, kung fu, boks,…), da bi si tako lažje ustvarili predstavo o aikido-ju.
Sprva sem bil tak tudi sam; gledal sem filme, kjer so blesteli Chuck Norris, Bruce Lee, Steven Segal in vsakega sem po svoje skritiziral, ocenil ter definiral. Na internetu sem pozneje odkril gore tekstovnega gradiva o borilnih veščinah, kjer sem zopet dobil povsem drugačno predstavo o aikido-ju ter drugih veščinah. Za aikido sem se odločil ravno zaradi knjig, ki so opisovale njegovo duhovno – filozofsko plat.
Toda ko sern stopil na blazine, sem spoznal, da mi vse moje dotedanje znanje iz knjig o tem ne bo prav nič pomagalo. Na blazinah stojim le še “jaz”, brez knjig. In ko sedaj kolegom skušam dopovedati, da je aikido pravzaprav čisto nekaj drugega kot tisto v knjigah in filmih, ugotovim, da je zelo težko razložiti, kaj potemtakem sploh je. Je borilna veščina. Je duhovna pot. Ampak takole razložen aikido si lahko predstavlja vsak po svoje. Sensei Morihei Ueshiba, ustanovitelj aikido-ja je dejal: “Kadarkoli se premaknem, je to aikido.” Zame pa je aikido zakladnica znanja o življenju in bivanju, kjer se znanja ne prejema preko knjig. Ampak to je spet definicija, ki jo lahko najbolje razumem le sam, ker sem jo pač postavil. Ali je potem tisto, kar vidimo v filmih in preberemo v knjigah napačno? Filmi nam prikažejo posamezne tehnike; v knjigah pa preberemo misli in mnenja posameznikov, zato smo na koncu še vedno izgubljeni med ogromno podatki ter pojmi, ki jih ne razumemo. Poleg tega pa vedno namenimo pozornost le določenim podrobnostim, na podlagi katerih pričnemo z ocenjevanjem, ki bo odvisno le od “naše” izbire teh podrobnosti, zato bo naše mnenje vedno zelo subjektivno. Torej, postaviti splošno definicijo aikido-ja je enako zahtevno kot definirati življenje, kajti aikido se lahko prikaže na tisoče različnih načinov, vendar še vedno obstaja način, za katerega smatram, da je pravilen. To je spoznati aikido tako, da prideš v dojo, stopiš na blazine, se prikloniš mojstru in pričneš s seizo. Obstaja pregovor: “Pisati o glasbi je kot plesati o arhitekturi.” Pri aikido-ju je podobno; aikido je način za uglaševanje “tonov”, iz katerih je sestavljena simfonija življenja. Te tone pa je potrebno zaigrati, de jih želimo slišati.
Pomemben del aikido ja oz. tudi vsake tovrstne borilne veščine pa predstavlja mojster, od katerega se prejema znanje, kajti vsak učitelj s svojo iznajdljivostjo in prepričanjem pripomore k temu, kaj se bodo njegovi učenci naučili in kako. Ker je aikido umetnost, ni matematičen, in se torej znanje širi kot edinstvena interpretacija posameznikovega značaja in njegove predstave o tern, kaj aikido je. Seveda obstajajo tudi vsesplošno priznane norme oz. natančni opisi (pretežno mehaničnega dela) aikido tehnik, katerih se mora držati vsak, ki postane aikido mojster. Kot začetnik sem opažal, da je posamezna aikido tehnika, ki jo izvajam, zelo odvisna od mojega odnosa do nje. Če se mi npr. ne zdi zanimiva in učinkovita, jo bom izvajal kot tako in jo bom s tem po svoje popačil. (Sedaj pazim kolikor lahko, da se to ne dogaja.)
Zato lahko rečemo, da je del definicije aikido ja prepuščen posameznemu učitelju.
Osnovni princip aikido-ja je prilagajanje in aikido je potemtakem prilagodljiva veščina. Aikido tehnike se lahko uporablja v vse mogoče namene, ni nujno, da le za borbo; duhovno plat aikido ja bi označil predvsem za plemenito, tehnike pa so potlej udejanjanje plemenitosti.
Na koncu pa bi se rad zahvalil še mojstru Andu, ki me je naučil toliko, da sern dobil lepši pogled na življenje in da sem zdajle lahko napisal več kot le 5 besed. 🙂
