Vsakega človeka njegov način življenja oz. razmišljanja ali kot mi temu radi rečemo frekvenca vodi po neki poti v življenju. V življenju naklučij ni. Zato tudi to ni bilo naklučje, da človeka vodi pot mimo oglasne deske za plakate, kot se je to zgodilo meni in se zagleda v plakat z malo drugačno vsebino in se zaljubi v AIKIDO. Hvaležen sem svojim očem, da tega niso spregledale. In tudi to ni bilo naklučje, da je skoraj istočasno tak plakat videl tudi moj prijatelj, bratranec. Motivacije ni manjkalo in hvala za ušesa, da so to motivacijo lahko slišale. Odločila sva se, da poskusiva.
Kmalu sem spoznal, da je AIKIDO prava pot. To prepričanje pa je po vsakem treningu še močnejše. Veliko je lepih trenutkov na treningu. Pridejo pa tudi trenutki, še sami ne vemo zakaj, ko ne teče vse po naših načrtih in tudi motivacija pade in tako je prav in zato je AIKIDO prava pot. Ampak ti trenutki pridejo, ker nas AIKIDO uči samozavedanja in včasih se tega podzavestno ustrašimo, saj v nas tiči ego. Ego pa je tisti zlo, ki je vsak dan tako lačen. Mi pa v dobri veri zase mu ustrežemo. Učinek pa je ravno obraten. In kako drži stavek našega učitelja, da kdor se ni pripravljen soočiti sam s sabo in se pogledati navznoter, tistega bo kaj kmalu odneslo. Pa ne samo na treningih. Zato je AIKIDO za vsakega priložnost, da spozna edine vrednosti v življenju, da odkrije sebe, spoštuje sebe in ostalo in prične živeti na podlagi ljubezni ne pa ega.
Moje mnenje je, da AIKIDO oz. njegova filozofija osvaja ljudi in jih bo osvojila. Mi vsi pa imamo priložnost, da skupaj širimo to misel naprej in vsak pripomore svoj delček k tej uresničitvi.

Domen Poljanec, Shodan